AVTISTIČNI OTROCI

To je naša soba. Pridite noter.

Premajhna je: igralnica,

edvardijanska. Je svetla,

z okni, ki gledajo na vrt.

Naj odprem okno?

Tim, obrobljen s svetlobo,

kam se bo dal: vstane,

sede: meča, krčevito potisnjena

proti tlom, roke migajo.

Ali pa odrine drsna vrata

in steče ven k svojemu kamnu

za vrtno uto: Tim

sede, strese z glavo.

Tim, pridi, no, sestavljanko 

poznaš: daj, poskusi!

Koščki na plošči, roke grejo

po svoje, oko uhaja.

Nasmeh čez sestavljanko,

uspelo je. Dvanajst majavih,

strogih let.

Tim, bi konjička? Visoko?

Prižgi svetlobo s svojim smehom,

z veseljem napni zrak,

a ko bo ježe konec,                             

boš vzkipel, zmlatil vse

okoli sebe (Čas, njegovi besni

udi se zaustavijo v sopihajoč,

žalosten pogled, vsi vemo,

da ni niti neumen niti nor).

Neslišno vrti neko stvar,

mogoče žogo, zadaj za uto,

še in še, in spet, poševne oči

strmijo v prazno, glava

ujeta v guganje,  

tik ... tak ... ali pa zavrti

žogo na tleh, jo meče

v drevo, žoga pada,

stalno isto vrtenje.

tik ... tak ... ali pa Tima

poženemo visoko v zrak, nazaj, še enkrat,

učitelj časa, ki poje

kot potok, tukaj in tam,

pod košato krošnjo, prepreden z ozkimi

lisami sonca, Tim, videti

te poskušamo v svetlobi.

Voda. Iz steklenice polnimo

skodelice, se pravi z ladjo

vozimo tekočino skozi lijak,

iz skodelice v steklenico, sicer bi ti

ušla med prsti. Dobro. Dobro nam gre.

Napredujemo. Sonce je speljano

skozi stene po žicah:

naj ga ugasnemo? Govorim ti z besedami.

Tim: zapreti vrata, si obrisati roke,

iti po sladkarije: to mu gre.

Upamo, da bo iz nasmeha,

ki stoji ob oknu, iz napeljave

za sonce, zrasel mož.

Poglej me, Tim. Nasmeh

kaplja, nato se zloži kot pahljača;

oči se umaknejo iz svetlobe,

se poševno obrnejo

v temo, inteligenten je

za čas. Nam gre na bolje?

Korak naprej sta dva

koraka nazaj. Tim, hodi, saj znaš.

Iz trgovine grede poskakuje

proti domu, ves stanjšan

od strahu. Glej, magneti

privlačijo nasprotja kakor besede

nas žive. Igra. Jug,

na jug je proti severu in nazaj.

Opeke. Podpirajo stopnišče

zadaj. Barve. Rjava

gre k rjavi. Risanje.

Krog mora biti okrogel.

Besede. Ponovi za mano.

AAAA! Koščene roke tolčejo

na vse strani, opeke letijo

skozi okno. Šššš. Mežikam

v svetlo razbito šipo, sledim

ga k igračam v temno vrtajčkanje,

kjer se suhljati Tim ziba:

Tik ... tak ... Glej:

Svetloba je zlomljena pod listi.

Tim, sešij besede. Sešij.

Zakaj imamo pamet,

če ne zato,

da stremo svetlobo besed,

da se prerinemo skozi lupine

časa in se zanihamo

v temo, o Tim, ti krhko

vrteče se pegasto bitje?

Tekmujmo! Kdo bo prvi na vrtu?     

Pripravite se. Na štart.

Tri, štiri, zdaj!

Za nagrado obvezno konjička, sicer bo jok.

Tim, hoooruk, in iskra svetlobe

iz njegovih oči preskoči v moje,

iz njegovih zob, ki pokajo v žlobudranju,

ki je govorica. Timova znamenja!       

Mehkoba. Potem razneženost.

Sporočilo, da me bo pogrešal,

na licih, zmečkanih od veselja,

željno nastavljenih v poljub.

Timček, a si gospodinja?

Gremo pospravit krožnike,

daj, prinesi sladkarije:

upamo, da ga bo nasmešek srečal

pri omari, da bo iz sončka

odtrgal »prosim«. In ga je. Napredujemo.

Sprašujem se: a bomo šli zdaj samo naprej?

En sam prosim je odprl možnost

za hlapčevanje, ki ne daje upanja,

da bo svetloba v besedah prodrla

do njihovega neizrekljivega

konca. Tema niha,

Tim, ob odhodu sonca.

Pridi. Kam se bo dal?

Čaka pri oknu, se obrne

stran,  s svetlobo na obrazu.

To je njihova soba. Pridite noter.

Premajhna je: igralnica,

edvardijanska. Je svetla,

z okni, ki gledajo na vrt.

Naj odprem okno?